Licence za opravljanje »FinTech« dejavnosti

Večina tehnoloških podjetij s področja finančne tehnologije vsaj v določenem delu poslovnega modela posega v področje, ki je regulirano s sistemsko zakonodajo. Največkrat gre za področje preprečevanja pranja denarja. Pogosto tudi za področje izvajanja plačilnih storitev in izdajanja elektronskega denarja. V nekaterih primerih gre za poslovne modele, ki se v določenem delu navezujejo na regulirane finančne instrumente. Vse to pomeni, da so taka podjetja zavezana k spoštovanju zakonskih določb. V primeru kršenja teh določb so podjetja izpostavljena tveganju skladnosti (i. e. sankcijam regulatorjev).

 

V določenih državah so za opravljanje posameznih dejavnosti v zvezi s finančnimi storitvami potrebne licence (dovoljenja) za opravljanje teh dejavnosti oziroma je zahtevana predhodna priglasitev dejavnosti pri pristojnem regulatorju. Države, ki poznajo tako ureditev so na primer Malta, Estonija in Gibraltar. Navadno pridobitev take licence ne zahteva kompleksnega in dragega postopka. Poudariti je potrebno, da so take licence le lokalne in da ne omogočajo čezmejnega (»cross-border«) poslovanja, kar v praksi pomeni, da pridobitev licence v eni evropski državi ne pomeni, da se ta storitev lahko opravlja tudi v drugi državi.

 

To pa ne velja za licence s t. i. evropskim potnim listom (»EU passport«). Za tovrstne licence velja, da ko jih enkrat odobri pristojni regulator v eni izmed držav EU, imetnik licence lahko opravlja storitve tudi v drugih državah EU. Potem ko se pridobi tako licenco, je potrebna le priglasitev posameznemu nacionalnemu regulatorju. Primer take licence je licenca za plačilno institucijo, licenca za izdajatelja elektronskega denarja (obe licenci po PSD2) in razne licence za opravljanje storitev v zvezi z finančnimi instrumenti (MiFID II). Postopek pridobivanja take licence je precej kompleksen, zamuden in drag. Še posebej to velja za licence po PSD2, ki se jim v praksi reče tudi lahke bančne licence (»light banking license«).

FinTech svetovanje

Finančna industrija se v zadnjem času hitro spreminja. K temu v največji meri pripomorejo različne inovacije s področja plačilnih sistemov, plačilnih storitev, elektronskega denarja in prenosa denarnih sredstev. Prav tako pomembno vlogo igra regulacija, še posebej nova evropska Direktiva o plačilnih storitvah (PSD2), ki je nekoč neprehoden institut bančne tajnosti odprla za tehnološka podjetja s področja finančne tehnologije ("FinTech") ter nova evropska Uredba o trgu finančnih instrumentov (MiFID II).

 

Tehnološka podjetja s področja finančne tehnologije se danes soočajo s hitrim razvojem tehnologije, s konstantnim spreminjanjem regulative in z vedno strožjimi zahtevami za skladnost poslovanja, kar je rezultat sprememb regulacije. Hkrati tehnološka podjetja vstopajo v vedno bolj kompleksna pravna razmerja, kjer prihaja do prepleta med najnovejšo tehnologijo in pravnimi normami. Digitalna transformacija finančne, zavarovalne in drugih industrij vzpostavlja nove standarde pravne varnosti podjetij.

Finančna industrija se v zadnjem času hitro spreminja. K temu v največji meri pripomorejo različne inovacije s področja plačilnih sistemov, plačilnih storitev, elektronskega denarja in prenosa denarnih sredstev. Prav tako pomembno vlogo igra regulacija, še posebej nova evropska Direktiva o plačilnih storitvah (PSD2), ki je nekoč neprehoden institut bančne tajnosti odprla za tehnološka podjetja s področja finančne tehnologije ("FinTech") ter nova evropska Uredba o trgu finančnih instrumentov (MiFID II).

 

Tehnološka podjetja s področja finančne tehnologije se danes soočajo s hitrim razvojem tehnologije, s konstantnim spreminjanjem regulative in z vedno strožjimi zahtevami za skladnost poslovanja, kar je rezultat sprememb regulacije. Hkrati tehnološka podjetja vstopajo v vedno bolj kompleksna pravna razmerja, kjer prihaja do prepleta med najnovejšo tehnologijo in pravnimi normami. Digitalna transformacija finančne, zavarovalne in drugih industrij vzpostavlja nove standarde pravne varnosti podjetij.

Licence za opravljanje "FinTech" dejavnosti

Večina tehnoloških podjetij s področja finančne tehnologije vsaj v določenem delu poslovnega modela posega v področje, ki je regulirano s sistemsko zakonodajo. Največkrat gre za področje preprečevanja pranja denarja. Pogosto tudi za področje izvajanja plačilnih storitev in izdajanja elektronskega denarja. V nekaterih primerih gre za poslovne modele, ki se v določenem delu navezujejo na regulirane finančne instrumente. Vse to pomeni, da so taka podjetja zavezana k spoštovanju zakonskih določb. V primeru kršenja teh določb so podjetja izpostavljena tveganju skladnosti (i. e. sankcijam regulatorjev).

 

V določenih državah so za opravljanje posameznih dejavnosti v zvezi s finančnimi storitvami potrebne licence (dovoljenja) za opravljanje teh dejavnosti oziroma je zahtevana predhodna priglasitev dejavnosti pri pristojnem regulatorju. Države, ki poznajo tako ureditev so na primer Malta, Estonija in Gibraltar. Navadno pridobitev take licence ne zahteva kompleksnega in dragega postopka. Poudariti je potrebno, da so take licence le lokalne in da ne omogočajo čezmejnega ("cross-border") poslovanja, kar v praksi pomeni, da pridobitev licence v eni evropski državi ne pomeni, da se ta storitev lahko opravlja tudi v drugi državi.

To pa ne velja za licence s t. i. evropskim potnim listom ("EU passport"). Za tovrstne licence velja, da ko jih enkrat odobri pristojni regulator v eni izmed držav EU, imetnik licence lahko opravlja storitve tudi v drugih državah EU. Potem ko se pridobi tako licenco, je potrebna le priglasitev posameznemu nacionalnemu regulatorju. Primer take licence je licenca za plačilno institucijo, licenca za izdajatelja elektronskega denarja (obe licenci po PSD2) in razne licence za opravljanje storitev v zvezi z finančnimi instrumenti (MiFID II). Postopek pridobivanja take licence je precej kompleksen, zamuden in drag. Še posebej to velja za licence po PSD2, ki se jim v praksi reče tudi lahke bančne licence ("light banking license").

Večina tehnoloških podjetij s področja finančne tehnologije vsaj v določenem delu poslovnega modela posega v področje, ki je regulirano s sistemsko zakonodajo. Največkrat gre za področje preprečevanja pranja denarja. Pogosto tudi za področje izvajanja plačilnih storitev in izdajanja elektronskega denarja. V nekaterih primerih gre za poslovne modele, ki se v določenem delu navezujejo na regulirane finančne instrumente. Vse to pomeni, da so taka podjetja zavezana k spoštovanju zakonskih določb. V primeru kršenja teh določb so podjetja izpostavljena tveganju skladnosti (i. e. sankcijam regulatorjev).

 

V določenih državah so za opravljanje posameznih dejavnosti v zvezi s finančnimi storitvami potrebne licence (dovoljenja) za opravljanje teh dejavnosti oziroma je zahtevana predhodna priglasitev dejavnosti pri pristojnem regulatorju. Države, ki poznajo tako ureditev so na primer Malta, Estonija in Gibraltar. Navadno pridobitev take licence ne zahteva kompleksnega in dragega postopka. Poudariti je potrebno, da so take licence le lokalne in da ne omogočajo čezmejnega ("cross-border") poslovanja, kar v praksi pomeni, da pridobitev licence v eni evropski državi ne pomeni, da se ta storitev lahko opravlja tudi v drugi državi.

To pa ne velja za licence s t. i. evropskim potnim listom ("EU passport"). Za tovrstne licence velja, da ko jih enkrat odobri pristojni regulator v eni izmed držav EU, imetnik licence lahko opravlja storitve tudi v drugih državah EU. Potem ko se pridobi tako licenco, je potrebna le priglasitev posameznemu nacionalnemu regulatorju. Primer take licence je licenca za plačilno institucijo, licenca za izdajatelja elektronskega denarja (obe licenci po PSD2) in razne licence za opravljanje storitev v zvezi z finančnimi instrumenti (MiFID II). Postopek pridobivanja take licence je precej kompleksen, zamuden in drag. Še posebej to velja za licence po PSD2, ki se jim v praksi reče tudi lahke bančne licence ("light banking license").

Večina tehnoloških podjetij s področja finančne tehnologije vsaj v določenem delu poslovnega modela posega v področje, ki je regulirano s sistemsko zakonodajo. Največkrat gre za področje preprečevanja pranja denarja. Pogosto tudi za področje izvajanja plačilnih storitev in izdajanja elektronskega denarja. V nekaterih primerih gre za poslovne modele, ki se v določenem delu navezujejo na regulirane finančne instrumente. Vse to pomeni, da so taka podjetja zavezana k spoštovanju zakonskih določb. V primeru kršenja teh določb so podjetja izpostavljena tveganju skladnosti (i. e. sankcijam regulatorjev).

 

V določenih državah so za opravljanje posameznih dejavnosti v zvezi s finančnimi storitvami potrebne licence (dovoljenja) za opravljanje teh dejavnosti oziroma je zahtevana predhodna priglasitev dejavnosti pri pristojnem regulatorju. Države, ki poznajo tako ureditev so na primer Malta, Estonija in Gibraltar. Navadno pridobitev take licence ne zahteva kompleksnega in dragega postopka. Poudariti je potrebno, da so take licence le lokalne in da ne omogočajo čezmejnega ("cross-border") poslovanja, kar v praksi pomeni, da pridobitev licence v eni evropski državi ne pomeni, da se ta storitev lahko opravlja tudi v drugi državi.

To pa ne velja za licence s t. i. evropskim potnim listom ("EU passport"). Za tovrstne licence velja, da ko jih enkrat odobri pristojni regulator v eni izmed držav EU, imetnik licence lahko opravlja storitve tudi v drugih državah EU. Potem ko se pridobi tako licenco, je potrebna le priglasitev posameznemu nacionalnemu regulatorju. Primer take licence je licenca za plačilno institucijo, licenca za izdajatelja elektronskega denarja (obe licenci po PSD2) in razne licence za opravljanje storitev v zvezi z finančnimi instrumenti (MiFID II). Postopek pridobivanja take licence je precej kompleksen, zamuden in drag. Še posebej to velja za licence po PSD2, ki se jim v praksi reče tudi lahke bančne licence ("light banking license").

Pravna dokumentacija za tehnološka podjetja

Tehnološka podjetja pri svojem poslovanju vstopajo v različna pravna razmerja z zunanjimi razvijalci, ponudniki programskih rešitev in z različnimi svetovalci. Ta pravna razmerja je potrebno urediti s pogodbami in drugimi pravnimi dokumenti, ki poslovno sodelovanje med pogodbenimi strankami naredijo predvidljivo, transparentno, hkrati pa zmanjšajo razna operativna in pravna tveganja za podjetje. 

 

Zaradi prepleta tehnologije in prava so za pripravo pogodb največkrat potrebna specializirana znanja, ki jih lahko zagotovijo le pravniki, ki razumejo tudi tehnologijo, ki je podlaga za pogodbeno urejanje. Primeri tehnoloških pogodb:

 

  • pogodba o licenci programske opreme

  • pogodba o razvoju produkta

  • pogodba o razvoju tehnologije

  • pogodba o sodelovanju pri razvoju tehnologije

  • pogodba o raziskavi in razvoju

  • pogodba o hrambi finančnih sredstev in skrbništvu, na primer v povezavi s pametnimi pogodbami

  • pogodba o razvoju programske opreme

  • pogodba o prenosu avtorskih pravic

  • pogodba (izjava) o odstopu materialnih avtorskih pravic na kodi

  • pogodba o storitvah v oblaku

  • pogodba o uporabi licence za končnega uporabnika

  • pogodba o razvoju mobilne aplikacije

  • pogodba o distribuciji mobilne aplikacije

  • licenčna pogodba za platforme

  • pogodba o shranjevanju podatkov.

 

Poleg pogodb tehnološka podjetja tekom svojega poslovanja potrebujejo tudi razna pravna mnenja, osnutke nezavezujočih dogovorov, ocene pravnih tveganj, enostranske izjave in pravne skrbne preglede (glej točko "skrbni pregled"). Le celovito in sistematično urejena pravna razmerja z zunanjimi razvijalci, svetovalci in drugimi ponudniki produktov in storitev zagotavljajo podjetju ustrezno mero pravne varnosti.

Regulatorji

Področje "FinTecha" je, odvisno od poslovnega modela podjetja, deloma ali v celoti podvrženo sistemski regulaciji, ki ureja področje bančništva, zavarovalništva, plačilnih storitev, varstva osebnih podatkov, davkov, finančnih instrumentov in preprečevanja pranja denarja. Podobno velja za področje "insuretecha".

 

Pri postopnem razvoju poslovnega modela oziroma pri njegovem kasnejšem uresničevanju je priporočljivo vzpostaviti odprto in transparentno komunikacijo z regulatorji. V praksi to pomeni, da se pristojnemu regulatorju predstavi poslovni model, se z njim pogovori o posameznih vprašanjih skladnosti in se mu v potrditev oziroma vednost predloži določene dokumente.

 

V nekaterih državah obstajajo tudi t. i. regulatorni peskovniki ("regulatory sandbox").  V največji meri so namenjeni "FinTech" podjetjem. Gre za kontrolirana okolja, ki jih vzpostavi regulator. Znotraj peskovnikov tehnološka podjetja razvijajo svoje rešitve ob stalnem nadzoru pristojnega regulatorja. Podjetja morajo izpolnjevati določene pogoje, da se lahko vključijo v regulatorne peskovnike. V državah, kjer regulatorni peskovniki še ne obstajajo, se je v nekaterih primerih možno z regulatorjem dogovoriti o neformalnem peskovniku: z dovoljenjem regulatorja se v zelo omejnem obsegu in v kontroliranem okolju lahko preizkuša, testira tudi storitve oziroma produkte, za katere je sicer potrebna predhodna licenca.

Fintech Factory nudi strankam

pripravo pogodb in ostale pravne dokumentacije v zvezi s tehnološkimi projekti

pomoč pri komunikaciji s pristojnimi regulatorji

konzultacije v zvezi s postopki pridobivanja PSD2 in MiFID II licenc

pomoč pri vključevanju podjetja v regulatorne peskovnike

pomoč pri sestavljanju multidisciplinarnih ekip strokovnjakov (razvijalci, marketing/PR, davčni svetovalci)